Pred rapalska deželna kamna na Kladju in Vrhulce
Spisal Štefan Rutar

*


         Oba deželna kamna sta bila postavljena ob cesto že v času avstro ogerske monarhije in sta označevala mejo med Primorsko in Kranjsko deželo, ki je potekala pri nas približno po jadransko-črnomorski razvodnici z redkimi izjemami. Zgodovina obeh obravnavanih kamnov pa je pestra in zanimiva.
         Poglejmo, kakšna je bila pristojnost do rapalskega sporazuma (do 1920. leta). Zaselki naklonjeni na cerkljansko stran so spadali v občino Cerkno in fari sv. Ane v Cerknem. K fari Oslica so spadali zaselki: pol Podlanišča, Podjelovo brdo in hiše v Cerkljanskem vrhu, ki so čez razvodnico, v Leskovico pa vse hiše na podpleški stani. Z označitvijo rapalske meje, ker si je Italija prigovorila izteke, se je meja na podlaniški strani premaknila s Kladja k Grogu, na podpleški strani pa z Vrhulce k Joškovcu. Upoštevati je tudi dejstvo, da je bila pod Avstrijo in tudi pod Italijo, to glavna cesta za prehod iz Cerkljanske kotline v Poljansko dolino po cesti skozi Kopačnico, zato so na njej razširjeni vsi ovinki spusta z Vrhulce v dolino do Tomažka, bila je laštana" vse do kamna na Vrhulce, kjer je bila občinska meja in ne čez Kladje, kot je to danes. Podlaniška cesta, četudi nekaj kilometrov daljša, je bila prevrednotena šle po vojni, ko se je odprla prva direktna avtobusna proga Cerkno - Ljubljana. Podpleška cesta je postala občinska z obeh strani, to pa je vzrok, da jo ne morata asfaltirati do Kopačnice.
         Pred Rapallom sta kamna določala upravno in cerkveno mejo med škofijama.


Deželni kamen spet na Kladju


         Z vzpostavitvijo novega obmejnega reda (dogovorjeno italijansko razširitev državne in cerkvene meje) je nastala prava zmeda pri hišah, ki so bile s škofjeloške strani vključene na italijansko stran, npr. te so imele grobove v Novi ali Stari Oslici oz. Leskovci, zato so marsikaterega pokojnega na skrivaj pokopali čez mejo in ne v zapovedanem Cerknemu in še polno drugih težav. Tu ne bi škodilo, da se spomnimo še na žrtev, ki jo je meja zahtevala, zgodila se je med Robidenskim brdom in Leskovico. Jugoslovanski graničar je upihnil življenje cerkljanskemu mladeniču Ivanu Moškatu (Karenajsau Janko). Naši fantje so radi hodili nagajat leskovškim deklinam. Meja je domačinom prinašala tudi prednosti, posebno v času saknciji proti Italiji. Obmejni stražarji so takrat gledali skozi prste. Od blizu so na obeh straneh preštevali le živino (krave in konje), ki je prehajala mejo iz Jugoslavije v Italijo. Novejša dogajanja pred osamosvojitvijo Slovenije dokazujejo, da obe državi ta čas nista pozabili.

        

»Purgarjeu kamn«*


         Z postavitvijo nove državne meje je kamnu na Kladju prenehala veljava, zato je postal italijanskim oblastem v napoto in so ga odstranile. Srečo je imel, da je bil "štirioglat", takih reči ljudje tistega časa niso zametovali, zato je ostal na bližnji kmetiji za obteževanje kisle repe in zelja. Zagotovo upam trditi, da ni ostal zaradi vrednostnih razumevanj, rešila ga je samo praktičnost uporabe. Po Priključitvi je rapalska meja postala občinska, cerkvena pa se je premaknila nazaj na Kladje. Pred dvema letoma (po 88. letih) sem ga dal postaviti na staro mesto, a ga načenja zob časa zaradi prepojenosti s soljo in ne bo dolgo zdržal izpostavljenost zmrzali. Kamen kliče po novi rešitvi !.

Anton Razpet iz Planine hrani deželni kamen, ki je stal pred rapalskim sporazumom na Vrhulce in pri njem še čaka na ponovno postavitev na staro mesto!?

»Uačančeu kamn«*

         Kamen z Vrhulce ima za seboj popolnoma drugačno zgodbo svojega obstanka, a žal je slabše ohranjen.
Podoben kamen je morda stal še v bližini Lužnika, ob cesti Straža (Želin) - Idrija, kot meja med "Idr'ci in "Kminci", a ga je odnesel čas in povodenj...

Ko sem se v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega, kot mladenič vračal domov iz Ljubljane, bodi si s kolesom ali avtobusom, sem se na Kladju (takrat se je Cerkno od gor še gladko videlo) vedno spominjal pesmi iz železnega repertuarja Makso Pirnika:

Domovina draga moja,
k tebi vračam se nazaj,
v dvomih težkih brez pokoja,
stopam spet v svoj domači kraj ...

Bližinji deželni kamni

* Deželna kamna sem poimenoval po hišah, kjer imajo zaslugo, da sta obvarovana!

ooo00 O 00ooo

Mejnik - Anton Aškerc (1856-1912)

Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volóv.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.

"Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado
straši
ob cesti tej.

Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro bíti vsako -
pa bi se bal?

Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!" ...

Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
"Joj! kam bi dél?"
"Kaj? - Kdo si božji? - Kam naj deneš, vprašaš? -
I, kjer si vzel!"

"Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,
mejnik le-tá,
presádil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva!

Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!

Oh, to teži!" Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...

Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!

A čudno prinesó mu vsi novico,
ko sine svit:
"Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!"

ooo00 O 00ooo

*

Zbral, oblikoval in obdelal:


11/2010
Copyright © 2010 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net

*