France BEVK je bil pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec, urednik, bibliograf, publicist, družbeni delavec, rojen 17. septembra 1890 v Zakojci in umrl 17. septembra 1970 v Ljubljani. Bil je iz bajtarske družine. Bevkovi predniki so se na Bukovo priseli iz doline ob Idrijci. Spočetka so bili polgruntarji in krčmarji. V začetku prejšnjega stoletja, so tam živeli trije bratje, godci in veseljaki. Najmlajši, Matevž, je moral v vojake na Laško. Ko se je vrnil je postal čevljar in gostač in se je preselil v Zakojco. Ta je bil pisateljev praded. Ded Jakob je bil najprej hlapec, nato je moral v vojake, prebil osem let na Laškem in postal četovodja (se naučil brati in pisati). Ko se je vrnil domov je postal dninar, čevljaril in se dokopal do zidane bajte, nekaj zemlje in koze. Rodilo se je štirinajst otrok, vendar sta le dva preživela; eden je bil Bevkov oče Ivan ter Bevkova teta Justina. V prvem zakonu s Katarino Čufer se je Ivanu, čevljarju, rodilo osem otrok, v drugem z Marijo Pajntar tudi osem. France, pisatelj, je bil prvi otrok iz prvega zakona.
         Bevk je ljudsko šolo obiskoval eno uro hoda oddaljenem Bukovem, kjer je bila fara in šola. Poleti 1904 so ga na prigovarjanje deda Jakoba, ki je želel, da bi vnuk ne šel po bajtarski poti in morda postal čevljar, kakor je bilo v rodu, dali v Kranj, kjer je bil pri trgovcu Kušlanu za vajenca. Ostal pa je le nekaj mesecev. Vrnil se je v Zakojco in hodil na dnine ali opravljal doma kmečka dela. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da fant pošilja dopise raznim primorskim listom (tržaška revija Družinski prijatelj, ki jo je izdajal J. Ukmar, mu je objavil črtico Vstajenje), je oče dal Bevka na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici. Naslednje leto, 1907-08 je bil sprejet na moško učiteljišče v Kopru (ravnatelj V. Bežek), ki se je leto za tem preselilo v Gorico. V obeh mestih je bil na hrani pri kapucinih. Leta 1913 maturira.
         Prvo učiteljsko službo nastopi v Orehku pri Cerknem, toda zaradi spisov s protivojno tendenco (preiskava na uredništvu Doma in sveta (DS) ter na Bevkovem stanovanju), tako imenovane Rdeče pike, dobi oznako p. v. (=politisch verdachtig - politično sumljiv), zato je bil premeščen v Novake (1916).
         Kot dijak je bil zvržen na treh naborih, med vojno pa je moral kar trikrat na naborno komisijo; prvič se je rešil zaradi debelega vratu, drugič zaradi pljučnega katarja, tretjič, spomladi 1917, pa je bil potrjen. Odšel je naravnost na fronto v Galicijo in Bukovino (Gornja Radgona - Krakov - Rzeszov - Terliczka - Jaroslav - preko Karpatov - Przemisl - Chirov - preko Dukle - Madžarska - Visk - 3 mesece v Podkarpatski Rusiji - Delatyn - Kolomeja - Černoivice - Voloko - Svidov - Horostokovo - marca v Ukrajino - Satanov - Felštin - Proskurov - Grečani - Žmerinka - Odesa). Poleti 1918 je njegova politična nezanesljivost zaradi amnestije črtana in gre h kadru svojega polka v Gornjo Radgono, kjer je doživel upor slovenskih vojakov in kasneje obiskuje v Piliscsabi pri Budimpešti oficirski kurz. Tu dočaka zlom Avstro - Ogrske.
         Novembra 1918 se vrne na Cerkljansko. Toda na povabilo Izidorja Cankarja odide 1919 v Ljubljano v uredništvo Večernega lista. Po prenehanju tega, pa kulturne rubrike Slovenca. Konec 1920 se vrne na Primorsko. J. Abram ga povabi, naj bi prišel ponovno učiteljevat na Goriško, a za to službo se Bevk ne more več ogreti. Rad pa zagrabi za vabilo D. Doktoriča, naj bi prevzel uredništvo Mladine, ki jo je urejeval 1921 in 1922, kasneje pa je sourejeval s Finžgarjem. V tem času je tudi soustanovitelj Naše založbe. Sredi 1921 postane tudi urednik Goriške straže (GorS) (do 1922) in Čuka na pal'ci od (1923-1926), ter dopisnik Edinosti (E) - Trst za Goriško, posebno kulturne rubrike. Od 1923 do 1926 ravnatelj Narodne knjigarne in papirnice (kasneje: Knjigarna G. Carducci). Aprila 1926 zaradi »Desetih zapovedi za rekrute«, objavljenih v Čuku na pal'ci, obsojen na 4 mesece zapora. V začetku 1927 začne urejati publikacije Goriške Matice (GM) ter sodelovati v uredništvu Književne založbe Luč (od 1927). Postane souredmik Našega glasu (NG) - Trst, ves čas pa svoboden pisatelj.
         Decembra se preseli v Trst, da bi bil bliže Zadružni tiskarni (Tipografia Consorziale), ki je tiskala knjige Goriške Matice (GM), pa tudi iz osebnega razloga. Aprila pregnan iz Trsta, kamor ni smel več stopiti 8 let, se nastani v Gorici na Solkanski (Svetogorski) cesti. Leta 1929 prevzame urejevanje Luči in Biblioteke za pouk in zabavo (BZPZ) - Trst od 1935 skupno z A. Kukanjo. V tej dobi zamenjata z D. Feiglom funkciji pri Goriški Matici (GM): Bevk postane tajnik. Leta 1930 je bil obsojen na dve leti hišnega zapora in dobi ukor (ammonizione), Spomladi 1934 obsojen na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju, vendar po 40. dneh izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN-kluba, ki je angažiral italijanske tovariše v italijanskem PEN-klubu, posebno predsednika Marinettija. To leto potuje v Jugoslavijo. Leta 1936 se udeleži kongresa PEN-klubov v Španiji (Barcelona) (Izlet na Špansko), naslednje leto v Franciji (Pariz) in dvakrat obišče Bolgarijo (Deset dni v Bolgariji). Leta 1939 je s PEN-klubom na Češkoslovaškem (Praga). Ko se pripravlja s PEN-klubom na Švedsko, Nemčija napade Poljsko in Bevku umre hčerka Jerica. 12. junija 1940 ga zaprejo in internirajo v Pisticci v Lukaniji, nato v Cofioritu v Umbriji in še v Isernio pri Campobassu v pokrajini Molise, od koder pride domov na očetov pogreb oktobra 1941.
         Oktobra 1942 je spet zaprt v Gorici, kjer ostane do 10. septembra 1943. Odide v partizane. Po Goriški fronti se premakne na Vojščico, samotno kmetijo pod Oblakovim vrhom. Od novembra 1943 član AVNOJ. Prav tako je leta 1943 izbran za predsednika Pokrajinskega odbora OF za Slovensko primorje. Kot zastopnik Slovenskega primorja je izvoljen za člana SNOS v Črnomlju. Od februarja 1944 član IO OF. Tu je poverjenik referata za prosveto, jeseni 1944 pa predsednik za Slovensko primorje in Trst. Marca 1945 se vrne na Primorsko. Po končani vojni postane v Trstu predsednik SIAU. Od maja do oktobra 1946 je v Parizu kot član posebne delegacije PNOO za Trst in Slovensko primorje na mirovni konferenci. Od 1947 je v Ljubljani kot podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS. V naslednjih letih je večkrat izvoljen za republiškega in zveznega poslanca v Beogradu. Tu je predsednik komisije za izenačevanje teksta zakonov pri zvezni ljudski skupščini, član glavnega odbora in predsedstva SZDL Slovenije v Ljubljani in član glavnega odbora SZDL v Beogradu. Dvakrat je bil v jugoslovanskih parlamentarnih delegacijah; enkrat na Češkoslovaškem in enkrat v Turčiji (1953). Kot delegat Ljudske prosvete Slovenije je potoval v Celovec (1954). Privatno je obiskal Italijo, Francijo, Grčijo in Bolgarijo.
         Za svoje delo in življenje je prejel vrsto priznanj, odlikovanj in nagrad. Najpomembnejše so: Red dela I. stopnje, Red zaslug za narod I. in II. stopnje, Red narodne osvoboditve, Zlata značka svobode. Književne nagrade: Mladinska Matica za Pastirce (1935), Prešernova nagrada za Tončka (1948), nagrada Mladinske knjige za Otroška leta (1949), Prešernova nagrada za celotno življenjsko delo (1954), nagrada Mladega pokoljenja v Beogradu (1960), Nagrada AVNOJ (1968). Leta 1950 postane predsednik Društva slovenskih književnikov, od 1952 do 1962 II. podpredsednik Slovenske Matice; častni član občine Idrija (1960), častni član občine Nova Gorica (1970); odlikovan z bolgarskim redom »Cirila in Metoda I. stopnje« (1967), leta 1968 dobi povest Pestrna priznanje »Zlata (knjiga«, 1969 pa isto priznanje Mali upornik. Od 1953 je redni član umetniškega razr. SAZU. Po njem je imenovana Bevkova bralna značka, Goriška knjižnica v Novi Gorici (1970) ter vrsta šol in drugih javnih organizacij.
         Ljubezni do knjige se je Bevk navzel doma. Tu se je srečal z »omarico polno Mohorjevih knjig« (prim. Začudene oči), še preden je znal brati, ko pa je znal še pisati, je pri dvanajstem letu že »napisal in ilustriral svojo prvo knjigo«. (prim. Otroška leta). Od 15. leta dalje pa je pošiljal razne prispevke v novičarske liste, sodelovanje, ki se je potem razširilo na skoraj vse pomembnejše slovensko revijalno in dnevno časopisje, tako (za podrobnejšo navedbo letnikov prim. Leksikon pisaca Jugoslavije (LPJ) - Novi Sad I, 231- 2) Angelček, otrokom učitelj in prijatelj (A) - Ljubljana, Vrtec (V) - Ljubljana, Primorski list (PrimL) - Trst, Alfa, Pripravnik, Zora - Prvi cveti, Dom in svet (DS) - Ljubljana, Domači prijatelj (DP) - Celovec- Praga- Ljubljana, Zvonček (Zk) - Ljubljana, Mentor (Mnt) - Šentvid nad Ljubljano, Novi čas (NČ) - Gorica, Slovenec (S) - Ljubljana, Slovenka (Ska) - Trst, Njiva, Naša moč, Večerni list, Jugoslovanska žena, Mladika (M) Gorica - Prevalje - Celje, Goriška straža (GorS), Novi rod (NoviR), Edinost (E) - Trst, Čuk na pal'ci (Čuk) - Gorica, Ljubljanski zvon (LZ) - Ljubljana, Trije labodje, Jadranski almanah (JAlm) - Trst, Koledar Družbe sv. Mohorja (KolMD) - Gorica, Ženski svet (ŽS) - Trst, Naš glas (NG) - Trst, Jaselce, Koledar Goriške matice (KolGorM) - Gorica, Naš rod (NR) - Ljubljana, Mladinski list, Sodobnost, Slovenska družina, Prijatelj, Žena in dom, Žika, Razori, Zbornik Luč (ZbLuč) - Trst, Biblioteka za puk in zabavo (BZPZ) - Trst, Primorski dnevnik (PDk) - Trst, Slovenski poročevalec (SlovP), Primorski poročevalec (PrimP), Primorski kmečki glas (PrimKG), Mladi puntar, Učiteljski svetovalec, Mladi rod, Ljudska pravica (LdP) - Ljubljana, Tovariš - Ljubljana, Pionir - Ljubljana, Obzornik, Novi svet, Svoboda, Nova obzorja (NOja) - Maribor, Borec, Koledar Prešernove knjižnice (KolPK), Koledar slovenske Koroške (KolSlovK), Naša žena (Nž) - Ljubljana, Ljubljanski dnevnik (LD), Mlada pota (MladP), Mladina, Ljudska prosveta, Najdihojca, Slovenski Jadran (SlovJ) - Trst, Jugoslovanski koledar (JKol) - Trst, Naša sodobnost (NSd) - Ljubljana, Za naše bralce, Enajsta šola, Večer, Matajur, Mlada njiva, Bori, Galeb, 7 dni, Rodna gruda, Socialistična misel, Naši razgledi (NRazgl) - Ljubljana, Sodobna pota, Delo - Ljubljana, Vjesnik - Zagreb, Naši pioneri itd. S prevodi njegovih del pa skoraj v vseh vidnejših jugoslovanskih periodičnih tiskih.
         Čeprav se je časovno najprej pojavil s prozo, je vendar za njegov vstop v slovensko literarno areno značilna njegova poezija. Tako najprej v litografiji Alfi, kakor v Zori in posebej v Domu in svetu (DS), če prispevkov v Vrtcu in Angelčku (A) tu ne jemljemo v poštev. Iz Bevkovega pisma Finžgarju iz leta 1912 zatrdno vemo, da je že to leto imel pripravljeno pesniško zbirko Srebrni smeh (prim. Koledar Goriške Mohorjeve družbe, 1976), ki pa ni izšla in je po vsej verjetnosti to prva redakcija Pastirčkov pri kresu in plesu iz 1920. Se pravi, da je prav po vzoru »moderne«, posebej Župančiča in Cankarja (ta je obiskal goriške višješolce: Iga Grudna in druge v 1. desetletju), usmerjal svoje prve literarne korake, tako da je istočasno pisal tudi za mladino (liriko in dramatiko; prim. Veseli god, 1912). V mladokatoliški krog okrog Zore in Domu in svetu (DS) stopi Bevk okoli leta 1910. Takrat se je v Gorici gibal v družbi Resa, Velikonije, Lovrenčiča, ki so bili v tesnih stikih z Izidorjem Cankarjem. Kmalu pa zadobi prve kontakte z Meškom in Finžgarjem, katerim pošilja svoja dela v oceno. Njegova lirika te dobe kaže opazne znake slovenske moderne, posebno Župančiča in Murna. Kasneje pa se s sledovi impresionizma prebija v ekspresionizem z modnim deležem socialnega poudarka, ki se najbolj očitno pokaže v domačijski liriki, se pravi v motiviki iz Brd in Tolminske, nekako rahlo sledeč Gradnikovi tovrstni liriki. Epigonstva se najprej reši v ljubavni in erotični liriki, v kateri ustvari nekaj zares lepih pesmi, obenem pa dovolj jasno nakaže svojo precej svojevrstno in zagonetno duhovnost, ki se bo kasneje spopadala z naturalizmom. Svojo liriko izda Bevk šele po vojni v zbirki Pesmi (1921). Čeprav je kasneje še pesnil, tega ni več zbral v knjigo, saj je poezija počasi prepuščala mesto prozi, ki je že do tedaj vztrajno spremljala to njegovo ustvarjanje. Zadnje Bevkove pesmi zasledimo še v letu 1927. V prozi začenja s črtico s sliko. V osnovi skoraj vsemu temu pisanju stoji prelom starega sveta in novi svet, ki se poraja, nekak obračun z vojno in z vsem, kar je v človeku zločinskega. Tu in tam je čutiti še njegov borbeni nacionalizem. Do posebnega vrha bo ljubezen do rodne zemlje in slovenskega jezika prekipela skoraj dvajset let kasneje v Kaplanu Martinu Čedermacu. Izbor proz tega časa je Bevk podal v dveh zbirkah Faraon in Rablji. Po teh črticah se loti Bevk obširnejših tekstov (novele, povesti, romani). Vsebinsko se v teh širših zasnovah zvrsti nekaj zaključenih motivnih krogov. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje se vedno močneje oglaša domačijska motivika, ki je lahko postavljena v sodobnost, še največkrat pa použita v širših epskih zasnovah zgodovinskih tekstov.
         Tej se v drugi povojni dobi pridruži najprej vrsta del, ki obravnavajo dobo fašizma na Primorskem, torej tista dela, ki jih Bevk ni mogel napisati zaradi cenzure, dokler je živel v okupirani Primorski. Potem pa pridejo dela z narodnoosvobodilno tematiko, čeprav je čutiti, da se razen nekaj redkih izjem zgodovinskih tekstov, Bevk docela predaja pisanju za mladino in ponatiskovanju že objavljenih del bodisi v obliki Izbranih spisov, ki jih zasnuje kar v dveh serijah (Izbrani spisi, 1-12, Bevkovo izbrano mladinsko delo, 1-15), bodisi samostojno, razširjene in popravljene. Čisto posebej stoji, čeprav tesno vtkano v njegovo ustvarjanje, tisto avtobiografsko gradivo, s katerim je v različnih obdobjih posegel v svoje življenje in nam podal iz njega zaključena obdobja. Vanj je zajel svoje življenje od rojstva do leta 1947 (Začudene oči, Tatič, Moja mati, Otroška leta, Zlata voda, Suženj demona, Beg pred senco, Pot v neznano, Mrak za rešetkami, Pot v svobodo).
         Meščansko življenje, ki ga začne Bevk odkrivati, je vidika sveta, ki ga je pisatelj spoznal v svoji mladosti. Dela s to tematiko so v bistvu obtožba sveta, stanja, reda in brezizhodnosti ( Muka gospe Vere, Mati, V zablodah, Gospodična Irma, Mrtvi se vračajo, Človek brez krinke, Žerjavi, Tuje dete, Kamnarjev Jurij, Domačija idr.). Deloma se v teh delih prepletajo še vedno vojne ali povojne razmere, težka socialna podoba dežele, ki je ne ugonablja le revščina povojnega razdobja z vsem, kar ta prinaša, marveč tudi nove razmere in novi gospodarji. Toda pravega, resničnega Bevka moramo iskati v tekstih s podeželsko tematiko. V njih prihaja do izraza vsa njegova velika ljubezen do domače zemlje, do ljudi, ne glede na čas, ki ga ta dela prikazujejo. Tu postaja Bevk zares samosvoj, oseben. Kar opisuje, je zajeto iz osebne izkušnje, je izročilo rodov in je tudi up, skrb in bodrilo, da se zemlja in ljudje ohranijo tudi v težkih razmerah raznarodovanja ( Smrt pred hišo, Ljudje pod Osojnikom, Hiša v strugi, Jakec in njegova ljubezen, Krivda, Jagoda, Vedomec, Železna kača, Žerjavi, Dedič, Veliki Tomaž, Gmajna, Ubogi zlodej, Huda ura, Samote, Bajtar Mihale, Domačija, Mlini življenja, Povesti o strahovih, Greh pogoniča Izidorja idr.). Seveda ni njegova domačijska snov zožena le na pokrajino, ki ga je rodila, na svet cerkljanskih in tolminskih hribov, tudi mediteranski del naše dežele, Goriška, Tržaška in Slovenska Benečija so našle v njem svojega opisovalca. Iz tega hotenja in snovi se je tudi v Bevku razrasel obsežen ciklus zgodovinskih povesti in vrsta drugih, ki se nanj navezujejo (Julijan Sever, Kresna noč, Vihar, Stražni ognji, Soha s. Boštjana, Pravica do življenja, Znamenja na nebu, I. Krvavi jezdeci, II. Škorpijoni zemlje, III. Črni bratje in sestre, Umirajoči bog Triglav, Človek proti človeku, Viharnik, Tolminski punt). Tem stoje najbliže besedila, ki so zgodovina našega časa. V času fašistične okupacije se je Bevku prenekateri dogodek ponujal in bi ga bil rad upodobil; dobil je prenekateri namig, kaj bi kazalo napisati (poškodba spomenika na Krnu; usoda intelektualca Slovenca, ki se poroči z Italijanko, itd. (prim. še napovedi v raznih KolGM, nrp. Volkovi). Toda marsikaj ni dozorelo, marsikaj pa zaradi nacionalne stiske ni moglo iziti. Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac, podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in posvetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi Slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja. Po zadnji vojni je nastalo nekaj del, ki slikajo ta čas pod fašizmom: tako Tonček, Črni bratje, Tuja kri, Črna srajca.
         Iz medvojnega ter povojnega sveta je novela Slepa ulica, zraven pa še zbirka novel Krivi računi. Ogromno poglavje zase je Bevkovo mladinsko delo. To je nastajalo še prej, preden je sploh začel pisati za odrasle. Prvi mladinski teksti so prispevki v Angelčku in v Vrtcu. Kmalu nato je za potrebe odra napisal Veseli god (tekst za Slomškovo proslavo), ki je istočasno prvi Bevkov tekst v samostojni knjižni objavi. Tudi drugi je mladinski: Pastirčki pri kresu in plesu (ki so po vsej verjetnosti spočetka nosi naslov: Srebrni smeh). Sledi Tatič in leta 1925 in v tem času več slikanic z verzi ter otroške igrice Bedak Pavlek. V tridesetih letih se rodi nekaj najlepših Bevkovih mladinskih del: Lukec in njegov škorec, Lukec išče očeta, Kozorog, Tovariša, Čarovnica Čirimbara, Grivarjevi otroci, Pesterna, Plešimož, skratka pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke.
         Po vojni se tem delom pridružijo povesti s tematiko NOB: Mali upornik, Smeh skozi solze, Ognjeni krst Gregca Petelinčka, Pikapolonica, Učiteljica Breda, Vanka partizanka. Bevk se je poskusil tudi v svojevrstni hagiografiji; v zaporu 1926 je napisal Brata Frančiška. Po tematiki bi semkaj sodile tudi njegove Legende. Uradniška nuja in založniška potreba so včasih vodili Bevkovo pero tudi po izvirnih tekstih, ki niso leposlovnega značaja. Iz dobe med obema vojnama je en sam tak primer (Lepo vedenje), po vojni pa se tovrstno blago množi (Obnašaj se spodobno, Pazi na glavo - glava ni žoga, Pacek in packa, Luna). Sem štejemo tudi vrsto potopisov za mladino, s katerimi je hotel otroka voditi z odprtimi očmi skozi vse slovensko etnično ozemlje in mu ob spomeniških in znamenitostih razgrinjati slovensko zgodovino in kulturo (Pisani svet, Ob morju in Soči, Rož, Podjuna Zila).
         Obdelal je tudi dve biografiji (V spomin narodnemu heroju Janku Premrlu - Vojku, Knjiga o Titu) . Bevk je tudi ustvarjal na polju dramatike vse svoje življenje. Njegova prva objava sploh je pravzaprav odrsko delo (Veseli god). Napisal je trodejanko Invalid, enodejanko V kaverni (prvotni naslov V globini), potem dramo Kajn, šitiridejanko Krivda (prvotno Sence greha ali Materin greh ali celo Smrtne poteze), komedijo iz meščanskega sveta Partija šaha. Obsežnejše je Bevkovo dramsko ustvarjanje za mladino. Prvi taki teksti se pojavijo v manjšem obsegu že v I. knjigi Pastirčki pri kresu in plesu, v Bedaku Pavleku je pet dramskih tekstov (Skrb in smrt, Kraljič in služabnik, Neubogljivi, Dobrota je sirota). V Vrtcu je izšla Čudežna skrinjica. Dramatiziral je dve svoji prozni deli: Tonček, Vanka partizanka. Več igric je napisal za ročne lutke (žive in nežive ter za premakljivi oder): Resnica v oči bode, Kmetič in volk, Trbuc in razbojnik, Teliček Rjavček, Lenuh Poležuh.
         Poskusil se je tudi s filmskim scenarijem Še bo kdaj pomlad (za film Trst). Drugi so dramatizirali kak njegov tekst (Grabnar, Kaplan Martin Čedermac, Za našo grudo, dramatizacija Zastave v vetru). Po vsej verjetnosti je izgubljen libreto, ki ga je Bevk napisal na temo Prešernovega Krsta za Kogojevo opero Črne maske.
         Med Bevkovimi prevodi so taki, ki jih je narekovala potreba in želja založništev ali odrov, nekaj pa je takih, za katere se je odločil, zavedajoč se umetniške vrednosti besedila, ki ga je prevajal. Taki so: Reymontova Tomek Baran, Pravica; Orzseszkove Kmetavzar, Vazova Hadži Ahil in Pod jarmom, Čapkov Hordubal, Poljski pripovednik. Ker je Glasbena matica (GM) - Ljubljana ali Luč hotela dati v roke bralcem pretežno dela slovanskih pisateljev, je Bevk poskrbel, da je prevajal (tudi z Budalovo pomočjo) tekste iz vseh vidnejših slovanskih slovstev. Prevajal je tudi več iger in mladinskih del. Kot urednik je pripravil enodejanke, izbor slovenske mladinske poezije Malčki in palčki, Mlada Zora, zbirko narodno pripovednih pesmi. Urejal je Mladost (M), Čuka na pa'lci (Čuk) - Gorica, Goriška straža (GorS), Naš glas (NašG), Razgledi (Razgl) - Trst, Koledarji Glasbene matice (GM) - Ljubljana, Luč, Glavni seznam knjig narodne knjigarne, Čukov koledar, Spomini na partizanska leta 4, Narod se je uprl, izbor proze NOB, Feigel: Ob obratu stoletja. Bevk je soustanovitelj Nove založbe, Gregorčičeve založbe, bil v uredniškam odboru Mohorjeva knjižnica (MK), založbe Lipa. Vse to delo s knjigo ga je nekje nujno prisililo, da je postal tudi bibliograf. V zbornikih Luč je leto za letom nizal bibliografske popise primorskega tiska za posamezna leta ali obdobja (za leta 1918 do 1936; gl. Zbornik Luč I-IV, VI, VIII, IX, XI).
         Bevk je uporabil več psevdonimov in šifer, med njimi: Fr. Serafin Bogdanov, Sarafinov, Jablanko, Radoslav Bevk, Rado, R. B., Volarjev France, Seljan Seljanovič, Esar Vano, Fran B., Radoslav B., Ivan Bežnik, Jože Jaram, C. Cej, Tone Čemažar, France Seljak, Jernej Jereb, Pavle Sedmak, Jerko Jermol, Čuk na pa'lc (Čuk), Ivan Lesijak, Jože Gorički, Ivan Seljan, Jan K- s, Jaka Spaka, Francsco Bevk.
         Posamezna Bevkova dela so bila velikokrat ponatiskovana, saj je pisatelj nesporno najplodovitejši pisec, kar jih je bilo doslej med Slovenci. K ponatiskovanju je veliko pripomogla posebna okoliščina, da so namreč nekatera dela izhajala kar redno v dveh izdajah: enkrat za bralce na Primorskem, drugič za one v Jugoslaviji. Izredno veliko ponatisov so doživele posebno njegove mladinske knjige, te pa zato, ker so bile predpisane za šolsko čtivo. Širši izbor Bevkovega dela je izšel štirikrat: Izbrani spisi v treh knjigah (od predvidenih šest) pri Jugoslovanski knjigarni od 1934 do 1937, Izbrani spisi v 12 (od predvidenih 15) knjigah od 1951 do 1965 pri Državni založbi Slovenije, Izbrano delo v zbirki Naša beseda v treh knjigah pri Mladinski knjigi, vse 1969. Seveda so posamezna Bevkova dela prišla v vrsto izborov in antologij, slovenskih, jugoslovanskih in tujih.
         Pot v svet so Bevkova dela kmalu našla v številnih prevodih. Do leta 1970 so izšla že v okrog devetdesetih samostojnih knjigah, ogromno pa je število prevodov po revijah, zbornikih in časopisih. Preveden je bil doslej v srbščino in hrvaščino, makedonščino, bolgarščino, češčino, slovaščino, poljščino, ruščino, nemščino, litovščino, italijanščino, angleščino, danščino, madžarščino, albanščino, turščino, tadžiščino, japonščino, esperanto, romunščino, francoščino, kitajščino, ukrajinščino in še v kak jezik.
         Bevka so portretirali L. Spazzapan, F. Gorše, B. Jakac, A. Černigoj, R. Hlavaty, M. Pregelj, L. Perko, B. Kos, G. A. Kos, V. Pilon, in drugi, nekateri po večkrat. Boris Kalin je napravil portret na solkanskem pokopališču in kip v Novi Gorici. Nekaj Bevkovih pesmi je uglasbenih: Pri čevljarju (uglasbil Ferdo Juvanec), Rajanje (Pavle Kalan), Rajanje (Danilo Bučar), Prsti (Pavel Šivic), Otroci zibljejo (Peter Lipar), Brbr - cvik (V. Ukmar).